Vrhunski diamantni nakit Damiani je zaradi spoštovanja tradicije klasičnega oblikovanja nakita in izjemnega dizajna danes prepoznaven po celem svetu in že vrsto let uživa velik sloves. Ime Damiani v današnjem času pravzaprav predstavlja sinonim za najboljše – »narejeno v Italiji«.
Za nabor kolekcij, ki jih odlikujejo skrbno ročno delo, 18-karatno zlato in sijoči diamanti, je podjetje Damiani prejelo tudi nagrado »Oskar« v rubriki Mednarodne nagrade diamantov (The Diamond International Awards), kjer se visoko ceni kreativnost in domiselnost pri oblikovanju diamantnega nakita.
Zlatarna Celje prinaša svet vrhunskega nakita Damiani ter blišč in sijaj diamantov tudi na slovenske ulice. V svoji draguljarni v Ljubljani (na Mestnem trgu), prodajalni v Portorožu in novi prodajalni v Rogaški Slatini (hotel Donat) namreč nudi izbor kolekcij nakita Damiani, ki vam bo vzel sapo.
Na razstavnih policah vas bo najprej osupnila prestižna kolekcija ANIMA z osrednjim akvamarinom, ki je obdan z briljanti in modrimi safirji.
Kolekcija D.icon, ki je popolna novost na našem tržišču, je ustvarjena v rdečem ali belem zlatu z briljanti, ki so čutno objeti v belo ali črno keramiko.
Klasična kolekcija SOPHIA LOREN, ki je dobila ime po eni izmed najlepših zvezdniških ikon v zgodovini, se bohoti v rdečem zlatu z briljanti in izžareva esenco ženske energije.
BACI ali »poljubi« je sodobna romantična linija nakita, ki združuje belo in rdeče zlato. Prežeta je z večnim simbolom objema, črko X, ki ji daje noto edinosti in neločljivosti.
Razkošna kolekcija VIA LATTEA se iskri kot nebo, polno zvezd. Sijoči nakit je skrbno izdelano sožitje zlata in diamantov, kjer se belo, rdeče in brunirano zlato v popolnosti zlijejo z belimi, sivimi in rjavimi diamanti.
Tina Kadunc
]]>
V središču Ljubljane smo lahko spoznali britansko znamko ličil Illamasqua, ki temelji na čaščenju drugačnega, nekonvencionalnega in pristno umetniškega. Skozi njene barvite zgodbe, drzne ideje in vrhunske proizvode, ki slovijo po visoki pigmentaciji, obstojnih barvah in prefinjeni teksturi, sta nas popeljali Lorella Flego, modna poznavalka in voditeljica dogodka, ter Ivana Bilandžija Billy, ena najvplivnejših vizažistk današnjega časa in nepogrešljiv del kreativne ekipe Illamasqua.
Illamasqua, ki je bila razglašena za najpomembnejšo znamko ličil v zadnjih 20 letih, je rezultat partnerstva s Kryolanom, vodilnim podjetjem v proizvodnji pigmenta in barvil. S popolnoma novo formulacijo na svetovnem kozmetičnem tržišču se je želja po ustvarjanju izjemno kakovostnega in vzdržljivega make upa prelila v resničnost. [See image gallery at www.pardon.si]
Za znamko stoji izjemno uspešna ekipa poslovnih ljudi, ki jih povezujeta strast in kreativnost, ki ne poznata niti pravil niti meja. Jasna vizija uspeha je tako združila največje avtoritete modne in kreativne industrije, to so: Julian Kynaston, ustanovitelj in lastnik najvplivnejše neodvisne britanske marketinške agencije “Propaganda”, Joseph Corre, ustanovitelj vodilne modne znamke spodnjega perila “Agent Provocateur”, sin svetovno poznane modne oblikovalke Vivienne Westwood in managerja Sex Pistols Malcoma McLarena, ter Alex Box, vizažistka št. 1 v modnem svetu, neprestano prisotna v editorialih vseh vplivnih modnih publikacij po vsem svetu: Vogue, Numero, i-D, Dazed and Confused, Another Magazine, itd.
Svetovni fenomen je kmalu postal prva izbira mnogih svetovnih zvezd, kot so Sienna Miller, Lady Gaga, Lily Allen, Adele, Vivienne Westwood, Nicole Scherzinger in drugih.
Tina Kadunc
]]>
Njegova uporaba sega daleč v preteklost, uporabljal se je kot začimba namesto dragega žafrana, kot sredstvo za pomlajevanje kože, tisti bolj vraževerni pa so ga uporabljali kot zaščito med spanjem – pod posteljo so namreč položili venec ognjiča.
Danes ognjič vsebuje že ogromno krem, saj na kožo resnično deluje blagodejno, pogosto pa se uporablja tudi v otroški kozmetiki. Ognjičevo mazilo je učinkovito tudi pri zdravljenju ran, opeklin in odrgnin, pomaga pa tudi pri pikih žuželk. Iz ognjiča se lahko pripravi čaj, ki bo pomiril razdražen želodec. Je tudi naravno sredstvo za preprečevanje uroinfektov, prav tako pa pomaga pri neurejenih menstrualnih ciklih. V ta namen pripravimo čaj, ki ga pijemo nesladkanega (ima pa grenek okus), prav tako pa lahko ohlajen ognjičev čaj uporabimo kot tonik na obrazu, vratu in dekolteju. Pomaga pri negi razdražene, vnete in aknaste kože, saj nanjo deluje pomirjevalno in antiseptično. Ognjič se lahko uporablja tudi kot začimba. Uporablja se tako pri pripravi juh in rižot kot pri pripravi svežih solat, kamor dodamo kar sveže liste ognjiča.
Za vzgajanje ognjič ni pretirano zahteven, spada pa med enoletnice in celo prezimi, lahko pa ga sejemo spomladi ali jeseni. Lahko bi torej rekli, da je ognjič ena izmed sicer dolge vrste zdravilnih rastlin, ki lahko uspevajo kar na domačem vrtu.
Tamara Češnovar
]]>
Pred vsako vadbo se opravi ogrevanje, ki navadno poteka na počasnejše ritme latino glasbe. Po ogrevanju pa se prične tista »prava« vadba, na začetnih urah sicer navadno ni tako intenzivna zaradi spoznavanja koreografije (Zumba je namreč licenčna vadba in vsi vaditelji naj bi uporabljali enako koreografijo za določeno pesem), v kasnejših srečanjih pa se ravno zaradi znanja koreografije intenzivnost samega treninga stopnjuje. Na koncu seveda sledi še ohlajanje in razgibavanje, pri čemer se zniža srčni utrip nazaj na normalo.
Treba je vedeti, da ima vsak gib v koreografiji svoj pomen in mora biti prav zato izveden pravilno. Že sama drža rok je pomembna, saj se na določeni višini kalorije bolje porabljajo in mišice bolj krepijo kot če jih držimo nižje ali višje od »zapovedane drže«. Pri Zumbi se krepijo tako mišice rok, nog, zadnjice, kot tudi mišice trebuha.
Vadba je primerna za vse: tako za tiste, ki že imajo plesno podlago, kot za popolne plesne laike, saj nas vsakega koraka in giba inštruktorji naučijo na uvodnih srečanjih, tako da bomo na vadišču kmalu videti kot pravi profesionalci. Vadbo organizirajo že v skoraj vseh fitnes centrih in plesnih centrih po Sloveniji, vendar je potrebno vedeti, da kvaliteta same vadbe precej niha od ponudnika do ponudnika, zato je najbolje izbrati že preverjenega inštruktorja.
Pa še ena dobra stran Zumbe: ko bomo šli na plesišče le za zabavo, bomo verjetno lahko kakšen plesni korak uporabili tudi tam in videti bomo precej dobro.
Tamara Češnovar
]]>
Vsekakor pa je dejstvo, da vsakemu pozornost ugaja. Merila so kot že rečeno različna, verjetno bi se mamica štirih otrok strinjala, da ni večje romantike, kot da partner prevzame otroke za nekaj uric, ona pa si lahko v miru privošči branje knjige, spanec ali pa le poležavanje na kavču. Merila se spreminjajo tudi z leti, vsekakor pa je pomembno, da partnerja ob otrocih ne pozabita, da nista »le starša«, temveč sta tudi odrasla človeka, ki se imata rada in – ko bodo otroci odrasli bosta še vedno morala znati živeti in uživati v dvoje. To uživanje v dvoje je povsem stvar lastne presoje.
Nekateri otroke za vikend oddajo k babici in si privoščijo oddih za cel konec tedna, drugi pa si vzamejo le urico ali dve povsem zase, nekje zunaj, takrat ko otroci spijo in za kratek čas njihovo spanje poslušajo babice. Nekaterim je dovolj, da se zvečer partnerja usedeta za mizo in v miru pojesta večerjo. Vsak po svoje, glavno pri vsem skupaj je le, da se obema zdi ta čas preživet kvalitetno in da v njem oba uživata. Važno je tudi, da takrat pogovor ne teče le o otrocih in njihovih dosežkih, temveč naj bo klepet posvečen partnerju, njegovim dogodivščinam in občutkom. Važno je torej le: ne pozabiti na dvojino.
Tamara Češnovar
]]>
Kaj pa berete? Romane, potopise, zgodovinske knjige, kriminalke? Jaz berem vsega po malem, več strani kot ima knjiga, bolj je zanimiva. Na moji knjižni polici se tako najde marsikaj, od klasikov pa do kakšnih modernejših knjig. Kar je bralno, to preberem. No, trenutno bolj kupim, brala bom že kasneje.
Zanimivo pri vsem skupaj pa je predvsem to, da v moji okolici berejo ženske. Moški… moški preberejo kakšen priročnik, navodila ali kaj podobnega, tu pa se nekako že konča njihov interes. Dobro, saj poznam tudi moške, ki so zagrizeni bralci, vendar jih je vsekakor manj kot žensk. In že nekaj časa se sprašujem zakaj je temu tako. Tudi če sta brat in sestra iz iste družine, kar pomeni, da sta imela enake zglede – ona bere, on pa ne.
Kaj pa e-knjige? Sama priznam, da sem kot »otrok tehnologije« poskusila z branjem na takšen način. Vendar me ni navdušilo. Knjiga je knjiga. Občutek v roki, vonj ko jo odpreš, listanje dejanskih listov ne pa drsenje čez ekran e-bralnika, da se obrne stran. Verjamem, da je to bolj priročno, vendar me glede na mnenja nekaterih zagrizenih bralk za obstoj knjig v papirni obliki (še) ne skrbi. Ali pa morda le nisem tako dovzetna za te novosti, kot sem menila na začetku. Kdo ve?
Tamara Češnovar
]]>
Med najbolj poznane vrste masaž zagotovo sodijo klasična, terapevtska, tajska ter športna masaža telesa, poznamo pa tudi masažo namenjeno posebej nosečnicam in dojenčkom. Seveda ni vsaka masaža primerna za vsako osebo v danem trenutku, saj velja, da se masaža ne sme izvajati v primeru povišane telesne temperature, v primeru kožnih vnetji in vnetji sklepov ter seveda v pozni nosečnosti. Previdnost velja nameniti tudi izbiri masažnih olj (še posebej eteričnih) in krem, saj se na koži lahko kot posledica alergije pojavijo neželene in boleče reakcije.
Kot že omenjeno se za masažo ni treba nujno napotiti v masažni center, obstaja namreč tudi ogromno posameznikov z opravljenim tečajem in izpitom za maserja, pri katerih se navadno da dogovoriti tudi za obisk na domu, kar je še posebej primerno za starejše ljudi ter za tiste zelo zaposlene mame in očete, ki svoj trenutek miru najdejo v zavetju lastnega doma ko otroci že trdno spijo.
Vsekakor se lahko masaža priporoča kot redni način sprostitve, saj ima ogromno pozitivnih učinkov. Poleg že prej navedenih fizičnih in psihičnih je vredno izpostaviti tudi trenutke, ki si jih v primeru masaže vzamemo povsem zase, se lahko potopimo v svoje najbolj globoke misli in se osredotočimo na občutenje lastnega telesa. Teh trenutkov pa v današnjem hitrem tempu življenja marsikomu hudo primanjkuje.
Tamara Češnovar
]]>
Potem so tukaj večni mamini sinčki. Teh je precej. Precej več, kot zgleda na prvi pogled, saj še za tako »samostojnega moškega« včasih precej hitro ugotoviš, da je bolestno navezan na mamico. Saj veste tiste klasične, ki nam ženskam pijejo kri in živce: moja mama pa lika srajce tako, moja mama pa to skuha drugače…
Pa takšne osebke se še da »prevzgojiti«. No na mamo bodo navezani celo življenje (kar je seveda prav, da ne bo pomote, zdrava navezanost na starše ni še nikomur škodila razen kakšni bolno ljubosumni snahi, ki jo moti že to, da se njen predragi enkrat na mesec sploh sliši z mamo), ampak počasi dojamejo, da njihova najdražja ni mama. Če jim seveda ona to kar nekajkrat pove. Če pa ona zavestno začne stvari početi na način kot »tašča«, da bi s tem ugajala svojem partnerju, potem po moje niti pravice jokati okoli tega nima.
Potem imaš tiste mamine sinke, ki pa jih ne moreš spremeniti niti za procent. Takšnih se je treba bati, resno. Tam boste vedno v »taščini« senci, nikoli prva v vrsti. In bog ne daj, da je ta mamin sine še tiste vrste, ki bo ostal doma pod isto streho z mamo – bodoča tamlada se mi že zdaj na vse pretege smili.
No zdaj sem šla iz hudega na še huje. Pa saj sem že na začetku napisala, da se najdejo tisti pravi moški, ki z zdravo pametjo postavljajo meje tako mamam kot svojim predragim (ki jo roko na srce kar pogosto potrebujemo). In uspešno krmarijo svoje življenje brez prevelikih pretresov. Ja, takšni se iščejo. Za vas. Jaz ga imam, zato pa tudi vem, da takšne redkosti še obstajajo.
Tamara Češnovar
]]>
Ampak dobro, pregovorno smo ženske tiste, ki večino časa opravljamo ko smo na kupu. Pa po mojih izkušnjah to sploh ni res. Preden nas je večina v naši družbi postala mamic smo se pogovarjale o naših razmerjih. No včasih tudi o bivših ampak to smo se same trudile, da je beseda nanesla čim redkeje. Zdaj ko nas je večina že mamic se pogovarjamo o otrocih, čeprav priznam, da po kakšnem letu otroških tem komaj čakam, da se lahko pogovarjam še o čem drugem. Npr. o službi, o politiki, o gospodarstvu, lepo prosim o vsem razen neprestano samo o otrocih. In o čvekah. Čeprav je res, da skoraj vedno tema nanese na kakšno osebo, ki jo vsi poznamo pa si potem izmenjamo novičke, ampak dejansko opažam, da so pri tem moški bolj aktivni, da gredo bolj v detajle, da več časa lahko namenijo temu. Sploh če je moška družba mešana po poklicih, kar pomeni da je en v kovinski industriji, en je v računalništvu, en morda muzikant….
Gre pa večina ljudi po principu – kar ne veš, ne boli. Torej te upajo opravljati za hrbtom, vendar se ti v obraz prijazno smejijo. Ne razumem zakaj nekateri dejansko nimajo poguma, da če jim nisi všeč, da ti to povejo direkt in se lepo poslovite. Ne, potrebno je v večini primerov zganjati hinavščino in se s tem spravljati v neroden položaj, ker govorice slej ko prej pridejo do ogovarjana.
Ampak takšni ljudje sploh niso pomembni, verjemite mi. Tisti, ki vas dejansko cenijo tako in tako vedo kakšna oseba ste in vas imajo radi kljub vašim napakam. Tisti, ki pa zlobne govorice širijo pa ponavadi niso zadovoljni s svojim življenje in roko na srce – lažje se je ukvarjati s tujimi težavami kot s svojimi. Pustite jim to veselje. Drugega tako nimajo.
Tamara Češnovar
]]>
No ampak… to je že pri razgovorih. Naše težave pa se pojavijo že prej. Ponavadi sicer težav s sestavljanjem prošnje in življenjepisa nimamo, se pa težave pojavijo ko enkrat (seveda na srečo) končno le prejmemo klic, da naj se oglasimo na razgovor, dne tega in tega on tej in tej uri.
Ni važno koliko časa še imamo do takrat, ko se nam po glavi začnejo poditi misli kot so: kaj bom oblekla, kakšen make up naj imam, kakšno frizuro, kakšne barve nohtov, katere čevlje za zraven…. In podobne »pomembne dileme«. Zraven seveda ugotavljamo, da v omari (ki se ne da več zapreti) tako in tako ničesar pametnega nimamo, da je naša maskara že suha – čeprav je v resnici stara šele en teden (in najhuje je, če imamo razgovor naslednji dan takoj zjutraj, časa za skok v drogerijo po novo maskaro pa nimamo), da teh 50 lakov za nohte ne paše k nobeni obleki (ki jih tudi nimamo, ne pozabite)… in podobno in podobno.
No in kaj naredimo na koncu? Oblečemo se tako kot smo se do sedaj še vedno za na razgovor: v nek kostim v katerem se dobro počutimo, s srajco nevtralne barve, morda si dovolimo malce več drznosti pri izbiri laka za nohte (čeprav kolikor se pogovarjam s svojimi kolegicami imajo ali francosko manikiro ali pa kakšen nežen pastelen lak), čevlje obujemo točno tiste, ki jih nosimo vsak drug dan. Kaj se lahko naučimo iz tega? Da v bistvu ženske sploh ne potrebujemo takšne količine oblačil kot jo navadno premoremo, ker polovico tistega nikoli nismo in ne bomo oblekle. Običajno nosimo ena in ista oblačila (tudi iz praktičnega vidika, ker so pač pri vrhu kupa ali pa v ospredju omare), ko pa enkrat na leto naredimo selekcijo svojih oblačil pa najdemo v omari še predlanske srajce z etiketo, ki so že hudo iz mode ampak še vedno je ne vržemo ali podarimo ampak operemo, zlikamo in pospravimo v omaro z obljubo »naslednjič te pa RES oblečem«.
No, ko službe ne dobimo zaradi tega ker ima pa nekdo drug močnejše veze kot mi – se nam vedno znova zazdi kako nepomembne so bile vse te priprave.
Tamara Češnovar
]]>